Vo nasheto ustavno pravo ne postoi konsultativen referendum za stapuvanje vo sojuz ili zaednica so drugi drzhavi.
So raspishuvanjeto na nedozvoleniot konsultativen referendum za najvazhnite drzhavno-pravni prashanja, za koi ustavotvorecot jasno i izrichno predvidel obligatoren i zadolzhitelen referendum, Sobranieto celi kon toa, neosnovano, da im ja odzeme odluchuvachkata pozicija na gragjanite shto izrichno im ja garantira Ustavot!
Vo prethodniot serijal blogovi posveteni na ovaa delikatna tema se zadrzhavme samo na formalno-pravnite, odnosno proceduralnite propusti pri potpishuvanjeto i ratifikacijata na t.n. Prespanski dogovor, kako i na kapcioznosta i manipulativnosta na postavenoto referendumsko prashanje. Zatoa, vo ovoj blog kje se zadrzhime na sushtinskite aspekti, t.e. na materijalno-pravnite nedostatoci na spornata sobraniska Odluka za raspishuvanje na referendumot br. 08–4666/1 [30.VII.2018] poradi koi Ustavniot sud na RM, vo najbrz mozhen rok, sledejkji gi dobrite referendumski praktitki utvrdeni vo Venecijanskiot kodeks, pri Sovetot na Evropa, izvesno e deka kje ja ponishti so retroaktivno dejstvo (lat. ex tunc) i so izrekuvanje na vremena merka za suspendiranje na site predreferendumski aktivnosti.
Makedonskata javnost ne znae kakov vid referendum e raspishan!?
Da bide pojasno za obichniot chitatel koj nema struchna pravna podgotovka, vidovite referendumi koi gi poznava nasheto pozitivno javno pravo (ius publicum) se sistematizirani vo slednive pet zakonski podelbi utvrdeni vo Ustavot na RM [1991] i vo Zakonot za referendum i drugi oblici na neposredno izjasnuvanje na gragjanite [2005]:
Evidentno e deka, od pogorenavedenite PET postoechki klasifikacii na vidovite referendumi koi postojat i se regulirani vo nashiot domashen praven poredok, donositelot na ovaa falichna Odluka definiral i vo nea navel samo dve relevantni i referentni odrednici [drzhaven + konsultativen referendum], pritoa – sluchajno ili namerno – nenaveduvajkji gi ostanatite referentni odrednici. Vo sluchajov e osobeno problematichno toa shto voopshto ne se znae dali se raspishuva prethoden ili dopolnitelen referendum, a ne se znae ni dali referendumot e obligatoren ili fakultativen (!?), imajkji go predvid faktot deka pravniot efekt od taka donesenata referendumska odluka e sosema razlichen, a negovite pravni posledici duri se dijametralno sprotivni.
Vo nasheto ustavno pravo ne postoi konsultativen referendum za sojuzuvanje
Za stapuvanje vo sojuz ili zaednica so drugi drzhavi, kako edno od najznachajnite prashanja so koi se predava del od originerniot republichki suverenitet i prerogativite na drzhavnata vlast se delegiraat na nekoj drug „nadvoreshen entitet” – bilo da e toa liga, alijansa, voen pakt, zaednica, komonvelt, protektorat, sizerenat, personalna ili realna unija, konfederacija t.e. sojuz na drzhavi, federacija t.e. sojuzna drzhava ili drugi slichni hibridni, integrativni i supranacionani sui generis formi na sojuznishtvo i zaednicharenje – so Ustavot na RM e predviden iskluchivo obligatatoren referendum so povisoko, t.e. apsolutno mnozinstvo glasovi od vkupniot broj zapishani izbirachi [chl. 120, st. 3 od URM]. So drugi zborovi, za da mozheme da stapime vo sojuz so drugi drzhavi, spored postoechkiot Izbirachki spisok, za toa mora pozitivno da se izjasnat okolu 904.000 glasachi koi glasale ZA! Ova, kako konstitutivno prashanje par excellence, e eden od trite ustavno predvideni sluchai koga referendumot MORA da se raspishe i ne zavisi od voljata na vladejachkoto mnozinstvo vo Sobranieto, shto znachi deka ne mozhe da bide nitu fakultativen – kako shto e predvideno vo t.n. „Prespanski dogovor”, a nitu konsultativen – kako shto e predvideno vo kontroverznata i osporena sobraniska odluka, za koja Ustavniot sud na RM vo sreda (19.IX.2018) treba da se proiznese.
Dokolku i go prifatime krajno problematichniot stav deka militarnata Severno-atlanska alijansa NATO e klasichna megjunarodna organizacija, a ne voen sojuz, pa chlenstvoto vo nea e regulirano so chl. 121, a ne so chl. 120 od Ustavot – ova, vo nikoj sluchaj, ne stanuva zbor koga e vo prashanje tretmanot na Evropskata unija. EU e zaednica na drzhavi, potochno realna unija so izrazeni federativni elementi, i chlenstvoto vo nea avtomatski, po sila na ustav, go aktivira chl. 120 od URM! Vprochem, tokmu poradi visokiot i napreden stepen na sojuzuvanje, referendumite za chlenstvo vo EU ne se nishto novo vo evropskata istorija i niv gi primenuvaa povekje segashni zemji-chlenki: Francija, Irska i Danska (site vo 1972); Velika Britanija (1975); Avstrija, Finska i Shvedska (vo 1994); Malta, Slovenija, Ungarija, Litvanija, Slovachka, Polska, Cheshka, Estonija i Latvija (vo 2003); i posledno Hrvatska (2012).
Nereshliviot praven problem, koj vladejachkata koalicija samata si go nanese, nastanuva koga kje se istrazhi deka, vsushnost, makedonskoto Sobranie nikogash nema doneseno formalna odluka za chlenstvo vo EU, onaka kako shto ima doneseno formalna Odluka za chlenstvo vo NATO br. 88-4670/1 (23.XII.1993)! A chl. 120 od Ustavot predviduva deka samo vakvata odluka – koja, patem recheno, treba da e predlozhena barem od eden od vkupno trite ovlasteni predlagachi i da e donesena so kvalifikuvano 2/3 mnozinstvo glasovi vo parlamentot – kje bide predmet na dopolnitelna i zadolzhitelna referendumska verifikacija. Spored moite detalni pravno-istoriski istrazhuvanja, vo odnosite EU-MK postojat samo tri Deklaracii (1998, 2000 i 2004) i eden megjunaroden dogovor, narechen Spogodba za stabilizacija i asocijacija (2001), plus formalno podnesena Aplikacija za chlenstvo (22.III.2004), koja se sluchi eden mesec po tragichnoto zaginuvanje na pretsedatelot Boris Trajkovski, koga togashniot makedonski premier – g. Branko Crvenkovski, za vreme na irskoto pretsedatelstvuvanje, vo Dablin go podnese ova oficijalno Baranje za chlenstvo vo EU. No, sepak, nedozvolivo i protivustavno e toa shto izostanuva predvidenata i tolku baranata famozna „Odluka za chlenstvo vo EU” – kako izrichno predviden opsht pismen akt ex constitutionis.
Ova e taka, zatoa shto takvata odluka, voobichaeno, se nosi po zavrshuvanjeto na dolgite pretpristapni pregovori, koga se upatuva i oficijalna pokana za chlenstvo, po shto se odi na nacionalen referendum vo potencijalnata zemja-chlenka. A imajkji go predvid faktot deka i vo najoptimistichnite scenarija nashata zemja, kako del od periferijata na Zapaden Balkan, ne se ochekuva polnopravno da pristapi vo EU do 2035 ili 2045 godina, ostanuva sporno zoshto donositelot na Odluka za raspishuvanje na referendum sega – petnaeset, dvaeset ili dvaeset i pet godini porano – raspishuva referendum za neshto shto e sosem neizvesno dali i koga kje se sluchi, imajkji ja predvid dinamikata na pregovaranje i harmonizacijata na nasheto zakonodavstvo so ona na EU (fr. Acquis communautaire).
Konsultativniot referendum mozhe da bide samo prethoden, no nikako dopolnitelen
Preku jurisprudencijalno i normativno tolkuvanje na kluchniot chl. 27 od Zakonot za referendum(2005), nedvosmisleno mozheme da zakluchime deka konsultativniot referendum mozhe da se raspishe samo kako podvid na prethoden referendum, odnosno iskluchivo „za prethodno konsultiranje na gragjanite za prashanja od poshiroko znachenje” – shto vo sluchajov ne e ispochituvano, bidejkji t.n. Prespanski dogovor za koj bi se glasalo e vekje zakluchen, skluchen, potpishan i vo dva navrata izglasan, t.e. pominat niz sobraniska procedura!? Ostanuva sporno i zoshto Sobranieto na RM ne go iskoristil dispozitivniot chl. 24 od Zakonot, koj mu dava pravo da raspishe referendum „za potrebata od ratifikacija na megjunarodni dogovori” – tuku maliciozno gi stava gragjanite pred svrshen chin, bez realna mozhnost za intervencija vo konkretnava situacija. Pritoa, protivpravno im go odzema i suverenoto pravo tie da odluchuvaat, po pat na neposredno izjasnuvanje, za edno od najvazhnite identitetski prashanja, a toa e prashanjeto za imeto na drzhavata i na nacijata, kako del od statusniot korpus na pravoto na samoopredeluvanje na site civilizirani narodi, megjunarodno priznato i zagarantirano vo osnovnite dokumenti na Obedinetite nacii.
Sledstveno na pravniot princip poznat ushte od Rimskoto pravo, deka „nepoznavanjeto na pravoto mu shteti prvenstveno na onoj koj ne go poznava” (ignorantia iuris nocet), ne mozhe shtetnosta od vakvoto maliciozno dejstvie na izigruvanje na zakonite (fraudem leges) i od ovoj praven galimatijas vo koj se najde parlamentot po sopstvena vina, so edna vakva nebulozna odluka, perfidno da mu se potpiknuva i prefrla na narodot, koj bukvalno e populistichki manipuliran so provladinata kampanja „ZA Evropska Makedonija” – onaka kako shto toa pogreshno go tolkuvaat provladinite eksperti i aktuelnite vladini chinovnici.
Gragjanite, a ne Sobranieto, se apsolutniot suveren!
Zakonot za referendum precizira deka odlukata shto e donesena na obligatorniot referendum za sojuzuvanje so stranski drzhavi e zadolzhitelna (chl. 29, st. 2 od ZRDONIG), shto nedvosmisleno znachi deka vo sluchajov ne postoi nitu najmala mozhnost da stane zbor za konsultativen, tuku samo za zadolzhitelen referendum [„referendum za odluchuvanje”] – chijashto odluka e pravno obvrzuvachka za site! Obvrzuvachkiot karakter na vaka donesenata referendumska odluka eksplicitno i imperativno ja definira pojakata polozhba na direktnata vis-a-vis indirektnata demokratija, odnosno na gragjanite vo odnos na parlamentot i suptilno ja otkriva koncepcijata na chl. 120 od Ustavot. Toj chlen ne ostava prostor za poinakvo vladino „kreativno tolkuvanje” i bezuslovno tvrdi deka shtom gragjanite se povikani da se izjasnat na vakov referendum, togash nivnata odluka e konechna, pravosilna i izvrshna za Sobranieto (t.n. praven rezhim na ius cogens)! Mozhelo da bide poinaku, no ne e.
Spored toa, Sobranieto na RM, kako donositel na odlukata za raspishuvanje na ilegalniot referendum, ovie prashanja ne smee da gi prenebregne, nitu da gi preuredi, zaobikoli ili, pak, da zasegne vo nivnata sushtina – oti parlamentot ne mozhe samiot, kako sekundarna „sozdadena vlast” (fr. pouvoir constitue’), da go tvori i ureduva sopstveniot odnos kon gragjanite i drugite nositeli na vlasta, po prashanjata shto vekje gi uredil ustavotvorecot, kako primarna „sozdavachka vlast” (pouvoir constituant). So raspishuvanjeto na nesoodvetniot, t.e. konsultativen referendum, za pravno prashanje za koe i Ustavot i Zakonot predviduvaat zadolzhitelen, se uriva nosechkiot stolb na chl. 120 od URM – zadolzhitelnosta na odlukata donesena na referendum, a so toa i celata konstrukcija na internacionalnoto sojuzuvanje na nashata drzhava vo povisoki i slozheni formi na sojuzuzuvanje so drugi zemji. Na ovoj nachin, preku ochigledna zloupotreba na vlasta i flagrantno izvrtuvanje na pravoto, do neprepoznatlivost se potcenuva i relativizira ustavnata relacija pomegju gragjanite i parlamentot i istata se dekonstitucionalizira – preku sozdavanje osnov, na mala vrata, odlukata na gragjanite na vakviot vid referendum da ne bide obvrzuvachka za Sobranieto, shto in concreto e pravno nevozmozhno i nedopustlivo.
Da se zapre vlasta, toa e sushtinata na Ustavot
Konechno, so raspishuvanjeto na nedozvoleniot konsultativen referendum za ovie najvazhni drzhavno-pravni prashanja, za koi ustavotvorecot jasno i izrichno predvidel obligatoren i zadolzhitelen referendum – Sobranieto celi kon toa, neosnovano, da im ja odzeme odluchuvachkata pozicija na gragjanite shto izrichno im ja garantira Ustavot! Ova, vo krajna linija, e sprotivno i na chl. 2, st. 2 i chl. 73, st. 4 od Ustavot, koj referendumot – kako vrhoven oblik na narodna, neposredna, direktna demokratija (direct democracy) – ne go definira kako nekakva si ceremonijalna forma na sovetuvanje ili prosto „opipuvanje na pulsot na gragjanite”, tuku kako imperijalna i izvorna forma na nivno uchestvo vo „ostvaruvanje na VLASTA” (imperium)!
Vaka koncipiranata sobraniska odluka se kosi i so smislata, duhot i supstratot na chl. 2 od Zakonot za referendum, kako lex specialis za ovaa materija, koj referendumot poimno go opredeluva kako potestativna mokj na elektoratot za originerno i meritorno reshavanje po odredeni vazhni opshtestveni prashanja vo posledna instanca, potochno go definira kako „oblik na neposredno izjasnuvanje na gragjanite vo ODLUChUVANjETO za oddelni prashanja od nadlezhnost na Sobranieto” (auctoritas/potestas), a ne kako oblik za nivno obichno anketiranje!? Ottuka, donositelot na sporniot akt ne mozhe da se smeta sebesi za sloboden, na neumesen, samovolen i siledziski nachin, da doregulira ustavni prashanja po svoe naogjanje sekogash koga za toa nema da najde izrechna zabrana vo Ustavot – oti, vo krajna linija, Ustavot ne e spisok na zabrani ili dozvoli, tuku superioren i najvisok drzhavno-praven akt (lex superioris)! Ne e sluchajno toa shto toj, kako eden vid na „opshtestven dogovor”, sodrzhi samo osnovni, blanketni i generichki normi (lex fundamentalis) – so koi, principielno i nachelno, se ureduvaat odnosite na tochno opredelen nachin, a ne na nekoj drug, imaginaren ili krajno proizvolen nachin, po voljata na aktuelnite vlastodrshci i nivnite korumpirani tender-koalicii.
(Tekstot e napishan vo ramkite na Inicijativata za digitalno gragjanstvo ResPublica)
