Trieset i edno ljubovno pismo od Kocho Racin do Rahilka (Raca) Firfova, nekolku napishani so negova krv, za prvpat javno se pretstaveni vo foajeto na Nacionalnata i univerzitetska biblioteka (NUB) „Sv. Kliment Ohridski” vo Skopje.
Retkoto izlozhuvanje na ljubovnite pisma od Kosta Solev, osnovopolozhnikot na sovremenata makedonska literatura, kon negovata muza Raca, e del od nastanot „Nokjna romansa za Kocho Racin” so koj se odbelezhuvaat 110 godini od negovoto ragjanje i 75 godini od smrtta.
Ljubovnite misli i nameri se napishani na dopisni kartichki, razglednici od 1920-tite godini, koi bile del od cela serija naslovena „Ruska galerija”. Izlozheni se vkupno 38 kartichki: 31 posveteni na Raca i 7 za negovite roditeli i prijateli. Kartichkite, koi se svedoci na ednostranata i platonska vrska megju Kocho i Raca, se del od arhivskiot fond „K.Racin” na Arhivot na Makedonskata akademija na naukite i umetnostite (MANU).
Kosta Solev, knizheven deec, komunistichki aktivist, so prominentni razmisluvanja i interesi za literaturata, politikata, filozofijata i bogomilstvoto, svojot psevdonim Racin go zel po silno iskazhanata ljubov kon Raca odnosno Rahilka Firfova (1911-2000), devojka od bogata gradska familija. Tie zhiveele vo istiot grad, vo Veles, no nikogash ne se zapoznale. Rahilka nikogash ne stapila vo komunikacija so Kosta. Taa ostanala imuna na negovite iskreni izblici na emocija. Od druga strana pak, toj ednostavno nemal hrabrost da ѝ prijde. Za makata na nevozvratenoto vnimanie od nejzina strana svedochat i stihovite napishani so krv na del od kartichkite. Ne samo shto e trogatelno kako chin, tuku e i dokaz za negoviot fanatichen napliv na emocii i sekako strasta koja tleela vo nego. Stihovite izrazeni vo dopisnite kartichki se vsushnost del od stihozbirkata ‘Antologija na bolkata’.
„Go zemam tvoeto ime kako moe, a zatoa ti podaruvam besmrtnost, kondenziran vozdiv po tebe. Antologija na bolkata… i moe portrè ako pobarash… kapka krv od moeto telo i dusha – ja imash vekje… Moeto idno ime – me vrzuva zasekogash so tebe… prosti mi ili prekolnuvaj – seedno. A jas sè ljubam, sè proshtevam i sè zaboravam. Edno zhalam: Shto ne ja chuv smislata preku zvukot na tvoite zborovi… ili barem nivnata traga so mastilo…”, e napishano na edna od kartichkite.
Poradi togashnata opshtestveno-politichka situacija, stihovite se pishuvani na srpski jazik, a adresirani se do Rahilka Firfovikj, na togashnata adresa: ul. “Franshe dEspere” br. 3, Veles.
Racin zhiveel i tvorel vo Belgrad, Sofija i vo Split i bil najpoznat makedonski intelektualec i progresiven mislitel na prostorite na bivsha Jugoslavija. Najmnogu od kartichkite se napishani i isprateni od Sofija, a nekolku se isprateni od Split. Pishuvani se vo raspon od dve godini, vo 1928 i 1929.
Ona shto e vazhno da se napomene e deka del od kartichkite iako se nameneti za Rahilka, adresirani se do nejzinata majka Svetlana, odnosno Ceca. Mozhebi, bidejkji ne dobival nikako odgovor od Raca, se obidel da go privleche vnimanieto preku nejzinata majka, koja pak vnimatelno gi skladirala vo prostorot pomegju dve cigli vo domashnata kukja.
Na Jutjub e dostapen dokumentaren film od poslednoto intervju na Rahilka Firfova – Gjorgova, od avtorite Dancho Stefkov i Stoilko Andreevski, vo produkcija na „Televizija Zdravkin 2001″. Vo dokumentarecot nasloven „Muzata na poetot”, Rahilka raskazhuva deka ne se ni sekjava na Kosta od uchilishtnite denovi i deka sluchajno zabelezhale so drugarkite, vrakjajkji se od uchilishte, deka chesto so meseci stoi na edno isto mesto.
„Toa traeshe pet-shest meseci, a potoa pochnaa da stignuvaat kartichkite. Mojata majka, koja beshe nepismena, kako gi primala od poshtarot, gi redela na greda vo tremot, kade si redela i drugi raboti shto ѝ doagjale pri raka. Koga zachestija, majka mi me vikna, malku voznemirena: ‘Kjerko koj ti e ovoj?’, pa se potsmiri koga ѝ kazhav deka ne go poznavam. Sѐ im raskazhav na drugarkite, i potoa pochnavme, kako se vrakjavme od uchilishte, da gi chitame kartichkite, pa i site naizust gi nauchivme. Potoa edno vreme se proretchija, verojatno togash zamina vo Split. Kartichkite bea pretezhno crno-beli, imashe cela serija ‘Ruska galerija’, a potoa stigaa kako razglednici od gradovite kade zhiveel. Poslednata kartichka ja dobiv vo ovaa kukja, vo koja sum mazhena. Naogja sili da mi chestita, no nemashe nikakov problem vo ovaa kukja, ne beshe nishto tajno”, veli Raca vo intervjuto.
Taa, megju drugoto, raskazhuva deka kartichkite vo uchilishteto vo Veles gi odnel nejziniot sin, koga uchele za Kocho Racin, i ottogash ne gi dobila nazad. Potoa doznala deka bile i vo Gradskiot arhiv, no pochnale izvesni problemi i Raca zabranila javno da bidat izlozheni. Potoa razbrala deka se vo Muzejot na Gimnazijata i, po mnogu godini, dobila povik od MANU deka kartichkite se kaj niv i ja povikale da gi vidi.
„Ne smetam deka negovata poezija e moja zasluga. Mislam deka e samo golem napliv na negova energija, tolku golem da moral da izleze od negovata kozha”, skromno veli Firfova-Gjorgova na krajot na intervjuto.
