Ne plachat za gradot chetiri generacii vo semejstvoto Pucakoski vo Golemo Konjari. I na naslednicite, so kompjuteri i internet, na um ne im pagja da baraat leb vo stranstvo.
Asfaltniot pat vodi do golemite kukji kako palati na povekjechlenoto zemjodelsko-stocharsko semejstvo Pucakoski vo seloto Golemo Konjari niz sonce shto gi mrzne magarinjata i sechko shto kosi na pet stepeni pod nulata. Snezhnata pokrivka go obelila seloto, a na poslaniot chist dvor so bekaton plochki, najstariot chlen Pucakoski, Milan, so soprugata Danica i najmaliot pravnuk David ni posakuvaat bujrun i dobredojde. Pokraj parkiranite dva dzipa i drugi avtomobili, 86-godishniot starec, podgrbaveno se potpira na bastun dodeka niz odzacite izleguva chad i niz dvorot se shiri prijatna mirizba.
– Snaite podgotvuvaat pivtija i palachinki. Gi biva za sé, od zemjodelski do domashni raboti. I snaata za vnukot, majkata na maliot galen pravnuk, e prgava kako vidra. A jas odam so bastun od petelenje. Se toporev da krenam svinja od 150 kilogrami i mi krcna neshto vo polovinata. Ottogash ostanav alipen, podgrbaven – kazhuva starecot, tatko na 53-godishniot Marjan i na 62-godishniot Borka.
Umot mu e chist, nebare srcha. Raskazhuva kako sega da e koga bombata od 700 kilogrami od Vtorata svetska vojna zaglavila vo nivnata niva pred povekje od sedum decenii, a po negovo povekjemesechno ukazhuvanje, drzhavnite struchni sluzhbi pred desetina godini ja detonirale na mestoto so takarechi evakuacija na seloto i nekolkuchasovna blokada na patot Prilep – Krushevo.
– Se krepi tatko mi za godinite. I majka mi e na noga. Dvajcata se na ista vozrast. Si go pravat izmetot sami. Duri stariot e pomosh vo stocharskite i zemjodelskite raboti. Né budi vo malite saati koga nekoja od 70-te kravi kje se teli da go sledime doagjanjeto na svet na teleto ili da povikame veterinar. Stanuva pred petlite da zapeat, vo mugrite, i prvin pravi obikolka na shtalata so dobitokot. Korisni se negovite iskustva vo zemjodelstvoto – velat brakjata Pucakoski.
Povekjechlenata familija zhivee vo dve raskoshni kukji, stokmeni tk-m-tk: od parno greenje, laminatni podovi, moderen mebel, do laptopi, HD televizori i interneti. Ne se plachat shto zhivotot go teraat v selo, zashto smetaat deka naselenite mesta ne se izvor na siromashtija, tuku na bogatstvo, ako se raboti i se sledat novinite vo zemjodelstvoto i stocharstvoto. Ne im pagja na pamet za stranstvo. Se stremat da go prodolzhat zhivotot na rodnata grutka. Kaj niv vazhi mototo, «fali go gradot, zhivej v selo”.
– Gradot ni e na dofat, na devet kilometri. Koga nemame rabota, pieme kafe v grad, muabetime so prijateli i otkrivame interesni i korisni informacii shto gi polzuvame vo stocharstvoto i zemjodelstvoto. Niz charshijata, na nesakanje, kupiv aparat za molzenje na dvete kravi pred petnaesetina godini, iako ne mi beshe potreben. Od Bitola go zedov i mi ponudija rasni kravi na kredit. Kupiv tri. Se chudeshe celoto selo kako kje se hranat. No, em gi ishranivme, em gi razmnozhuvavme, em go vrativme kreditot. Postepeno, so mnogu trud, stignavme do frizhider za skladiranje na mlekoto za otkup, zashto vo prosek kravite davaat nad ton ipol mleko dnevno, koe go prezema i redovno go plakja mlekarnicata Shipka – veli Marjan.
Dobro se zhivee na selo. Ne se zhalaat.
– Obezbeduvame hrana za domashnite potrebi. Odgleduvame po nekolku svinji i ostavame junci za domashnata trpeza. Poln e dvorot so kokoshki. Na jajcata ne znaeme shto da im pravime. Se davime so mleko. Koj kolku saka. I sirenje na pretek. Samo jogurt kupuvame, oti ne go bendisuvaat domashniot, iako kiseloto mleko e gusto kako puter so nozh da sechesh. Ne ni nedostasuva urbaniot zhivot. Sé e blisku i dostapno. Koga sakame sme v teatar, na izlozhba, na vechera, na proshetka, vo kafeterija v grad – kazhuva Marjan.
Veli deka drzhavata im e silen veter v grb na zemjodelcite i stocharite.
– Dobivame subvencii za mleko, za telinja, za junci, za jachmen, pchenica, carevka, detelina. Koristevme drzhavni sredstva 50-50 za prikluchna mehanizacija i traktor. Od USAID dobivme sistem za navodnuvanje, “kapka po kapka”. I prikupivme da stasame do osum dekari za piperki. Nema obezbeden plasman na piperkite, pa sistemot go koristime za navodnuvanje na nekolku dekari tutun shto go odgleduvaat soprugite. Raspolagame so nekolku traktori, od koj eden e moshne mokjen, so mnogu plugovi, koj zime gree i lete ladi vo kabinata. Imame kombajn i druga potrebna mehanizacija. Nema saglam proizvodstvo bez vlozhuvanje vo tehnika i nauka. Investiravme okolu 200 iljadi evra. Sum sledel i ushte posetuvam seminari za unapreduvanje na zemjodelstvoto i mlekoproizvodstvoto. Zedovme na koncesija 40 hektari drzhavna zemja. I na svoite 20 hektari plus, posejuvame kulturi za stochna hrana. Izgradivme bazen za silazha, za stochna hrana od zelenata masa na pchenkata, koja dvojno ja zgolemuva mlechnosta na molznicite – dodava Marjan.
No, tesno im e na Pucakoski vo biznisot. Shtalite vekje ne gi sobiraat site goveda.
– Nuzhno e da se proshirime ne samo za mesto za kravite i junchinjata, tuku i za skladishniot prostor za stochna hrana, pa i za drugi potrebi. Kje napravime neshto za razvoj na biznisot, koj izgleda deka teche kako podmachkano, ama ne e bash taka. Ima maki. Juncite za meso nikoj ne gi kupuva. Cenite se niski, a grlata stignaa do polovina ton. Nema sistemi za navodnuvanja na nivite. Lani né poplavi vodata, a ima leta koga kapka ne kapnuva. Biznis ne se tera ako se cheka samo od Boga – veli Borka.
I mladite Pucakoski gi sledat povozrasnite. Edniot sin na Marjan vekje studira zemjodelie vo Skopje, drugot e srednist za veterina, a najmaliot e na krajot od devettoletkata. So kompjuterite i internetot, so fejsbukot i guglanjeto, ne se razlikuvaat od gradskite vrsnici. Im pomagaat na roditelite da najdat na internet nekoi privlechni novini, da gi primenat i da go unapredat stocharstvoto i zemjodelstvoto. Sinot na Borka e vozach na gradski avtobus. Mu izlegla prilika i se vrabotil. Po volanot, gi obuva chizmite i vleguva vo shtalata na chistenje ili hranenje na dobitokot. I snaata go sovladala marifetot od svekrvata da pravi bieno sirenje za domashni potrebi. Kjerkata na Borka e doktorka, mazhena vo Skopje.
Nekolku lugje nadvor od familijata, jadat leb, odnosno gledaat semejstva so angazhman na zemjodelskite i stocharskite raboti kaj Pucakovci. Brakjata vodat smetka za sestrite, ednata vo Prilep, a drugata vo Skopje. Im prakjaat domashna hrana od tatkovata kukja, da im zamirisa domot miskojna.
Milan e kjeflija shto go nasleduvaat decata, vnucite, a se nadeva i chetvrtata generacija, zasega pette pravnuci. Pushi strasno cigari edna za druga. Ne go pushta od rakata chetirigodishnoto pravnuche David.
(“Zenit”)
