Nesfatlivoto se sluchi: mnozinstvoto Britanci saka da ja napushti EU. Sepak, Unijata ne bi trebalo da dozvoli da bide vodena od odmazdnichki porivi, ocenuva Kristof Haselbah za “Dojche vele”.
Rezultatot e katastrofa, i toa za site. Od ovaa odluka mozhe samo da se gubi. Zastapnicite za Brexit sega mozhebi se chuvstvuvaat ponezavisni, no brzo kje sfatat deka e toa prividna nezavisnost. Zemjata kje stane posiromashna. I, shto e mnogu vazhno – Obedinetoto Kralstvo mozhe da se raspadne, zatoa shto Shkotlangjanite so mnozinstvo glasovi se izjasnija za ostanuvanje vo EU i bi mozhele da se otcepat. Kje stanat poglasni i povicite za obedineta Irska, zatoa shto nadvoreshnata granica na EU po Brexit kje minuva srede Irska.
No, vo najmala raka isto tolku teshki posledici mozhe da se ochekuvaat i za ostatokot od Evropa. Ne samo shto kje nedostiga vazhen neto-plakjach. Kje nedostiga zemja so golema nadvoreshnopolitichka, diplomatska i voena tezhina, drzhava koja ja napravi EU pootvorena kon svetot i popazarno orientirana. Britancite osobeno mnogu kje ѝ nedostigaat na Germanija. Ima dovolno zemji koi so drago srce bi ja izolirale EU od globalizacijata i za koi budzetska disciplina e nepoznat zbor. Tuka London i Berlin bea na ista linija. Sega partnerot kje go nema. Megjutoa, mozhebi najvazhnoto prashanje e politichko i e teshko sfatlivo: Velika Britanija mozhebi kje stane primer za drugi. Ne mora da znachi deka vednash kje ima drugi izleguvanja od EU, no drugi drzhavi bi mozhele barem da se zakanuvaat so referendumi i, slichno kako vo Velika Britanija, prvo bi gi barale site mozhni iskluchoci i specijalni prava. Na krajot bi ostanala edna EU od koja sekoj kje si go bira ona shto mu odgovara i vekje nema da se obvrzuva na nishto. Vakvata labava gradba nema da mozhe da bide globalen seriozen akter.
Kade e evropskata sila?
Mnogumina vo Evropa sega sakaat Britancite da ja pochuvstvuvaat svojata odluka za Brexit: Nadvor e nadvor. Otstapki ne treba da ima. Namesto toa, tie sakaat od Velika Britanija da napravat primer so koj na drugite drzhavi so slichni tendencii bi im pokazhale deka za „dezerteri” (izraz na pretsedatelot na EK, Zhan-Klod Junker) nema pardon. Toa bi bilo chovechki razbirlivo, no bi im shtetelo na sopstvenite interesi. Koj saka odmazda ne gleda kolku EU-skeptichno, pa i EU-neprijatelsko, e raspolozhenieto vo mnogu drugi drzhavi vo Evropa. So zakani vo ovaa nasoka klimata samo bi se zagrevala. Namesto toa, sega bi trebalo da se zachuvaat nervite i da se napravi obid za novo povrzuvanje so Britancite. Se razbira, toa nema da bide celosna zamena za EU-chlenstvoto, no politika „sè ili nishto” ne e od pomosh.
EU bi trebalo i sebesi da si postavi kritichki prashanja. Na gragjanite vekje ne im e dovolna mantrata od Brisel deka site problemi se reshavaat samo so „povekje Evropa”. Primer za toa e begalskata kriza, koja spored mnogumina e najgolemiot predizvik za kontinentot. Tuka „povekje Evropa” se sostoeshe pred sè vo (germanskoto) baranje za raspredelba na eden teroretski neogranichen broj begalci vo cela Evropa, koi vo nekoi evropski zemji voopshto ne mozhea da vlezat. I nereshenata dolzhnichka kriza so svojot „evropski odgovor” povekje otvori jazovi otkolku shto gi zatvori procepite dolzh Unijata. Bogatite drzhavi se chuvstvuvaat iskoristeno, a siromashnite tutorirano.
Vrednosta od evropskata sorabotka vo idnina kje mora podobro da se obrazlaga za sekoj poedinechen sluchaj. Ne e dovolno samo da se ukazhuva na EU kako miroven proekt, a site ostanati prashanja da se turkaat nastrana.
Da, britanskata odluka e koshmar. Taa istovremeno e i najglasniot povik za budenje koj mozhe da se zamisli. Ona shto sega mora da se napravi e besposhtedna kritika i razmisluvanje za ona shto vo idnina se saka da se postigne zaedno.
