Karpata narechena „The Gap” (ambis) vazhi za najcrnata tochka vo Avstralija so najgolem broj na samoubistva.
Sepak, The Gap, i pokraj toa shto e prestol na beznadezhnosta, kolku i da zvuchi kontradiktorno, e i mesto shto kje ostane svetol primer za iskluchitelna chovechnost i empatija, mesto kade so sekoja smrt se ragja nova nadezh.
Mu go dolzhi toa na nepovtorliviot Don Richi. Richi sluzhel vo avstraliskata mornarica za vreme na Vtorata svetska vojna, a potoa rabotel kako agent za osiguritelna kompanija. Vo 1964 se preselil vo kukja na Old South Head Road, vo neposredna blizina na „Ambisot”.
„Zhiveevme ovde samo kratko vreme pred da sfatam shto se sluchuva. Mnogu lugje doagjaa ovde i se upatuvaa kon karpata, a potoa ischeznuvaa”.
Verojatno sekoj bi prodolzhil da si ja brka rabotata, obiduvajkji se da ne misli na ona shto se sluchuva. No, Richi bez dvoumenje go odbral sprotivnoto. Go narekuvaat „Angelot od Ambisot”, i so pravo. Celi 50 godini, vooruzhen samo so ljubezna nasmevka i ubav zbor, Richi gi odvlekuval onie „otkazhanite” od namerite za samoubistvo. Do vremeto na negovata smrt, uspeal da spasi 160 zhivoti!
Postojano poglednuval niz prozorecot, a koga kje zabelezhel nekoj vo blizina na karpata, mu priogjal so najprijatelski chekor, prashuvajkji: „Mozham li da ti pomognam?”. Ednostavniot trik bil povekje od efikasen – Richi uspeval da zapochne razgovor, koj najchesto zavrshuval so toa shto nepoznatiot ja prifakjal negovata ponuda da pojdat na chaj ili pojadok vo negovata kukja. Najchesto, toa bilo se shto e potrebno za lugjeto da ja promenat odlukata.
„Nikogash ne ja potcenuvaj mokjta na ubaviot zbor”, beshe negoviot najchest i najgolem sovet, kje potvrdi negovoto semejstvo.
Vo edno intervju, Richi objasnuva kako e da se bide vo negova kozha: „Im nudam alternativa. Sekogash se odnesuvam prijatelski. Se nasmevnuvam. Niz godinite, sum razgovaral so mnogu od niv – Shto pravish ovde? Te molam, dojdi i zboruvaj so mene. Namini da pieme chaj, dojdi na edno pivo. Pravam sé shto mozham da im go ottrgnam umot, da gi sprecham da preminat dodeka sum jas ovde”.
Vo vreme koga nemashe policiski kombinja i S.O.S. telefonski linii, toj nikogash ne gi pochuvstvuva postojanite naplivi na samoubijci kako tovar. Naprotiv, Richi beshe voodusheven shto zhivee tamu i smetashe deka shansata da im pomogne na lugjeto e prekrasno neshto. Za zhal, ne uspea da go spasi sekoj eden reshen da si go zavrshi zhivotot, no nikogash ne si go zema toa pri srce. Sekogash beshe svesen deka napravil sé shto mozhe i deka ne e negova vina.
Richi e dobitnik na nekolku medali za hrabrost, kako od drzhavata, taka i od lokalniot sovet. Toj dopre do srcata na mnogu Avstalijanci i stana nivna inspiracija, a negovoto delo go smetaat za definicija na zborot „chovechnost” i „dobar sosed”.
Ja pomina poslednata godina od zhivotot vo borba so rakot. Pochina vo maj 2012-ta, vo prisustvo na negovata sopruga, trite kjerki i negovite chetiri vnuci. Ostana optimist do samiot kraj – „Znam deka kje ima i nekoj drug shto kje go pravi ova shto jas go pravev”.
