Vo Makedonskata opshtina pri crkvata “Sv. Prorok Ilija” od Kvinbijan se slaveshe tri dena golemiot verski i nacionalen praznik Ilinden.
Zapochna na 2 avgust so svechana liturgija vo crkvata “Sveti Ilija” so sveshtenicite Gjorgji Mitev i Radojche Mitrev. Po sluzhbata kumovite Naum i Milena Gjoreski so semejstvoto priredija svechen ruchek za site prisutni.
Vo sabotata, na 4 avgust, se odrzha golema igranka vo koja zedoa uchestvo: Makedonskoto uchilishte „Sv. Kliment Ohridski” od Kanbera so uchitelkata Sanja Celeska, so svoja programa i KUD “Razigrana Makedonka” koja pri nivniot nastap beshe pozdravena so burni aplauzi…
Uchestvo zede i MLD „Vancho Nikoleski” so chitanje na poezija od lokalni avtori. Programata zapochna so prigoden govor na sveshtenikot Gjorgji Mitev. Potoa Naum Trajcheski prochita referat za znachenjeto na “ILINDEN”.
Roza Nochevska go zapochna poetskoto chitanje so pesnata “Svezdeni vecheri” od Vancho Nikoleski, Sanja Celeska so pesnata “O, Makedonijo” od Naum Trajcheski. Lokalniot poet Risto Risteski se prestavi so negovi tvorbi: “Karaorman” i dve drugi. Poetesata Velika Gatsis ja zagrea publikata so nejzinata ubava pesna posvetena na „Vojvodata Hristo Uzunov” i ushte edna druga. Programata ja zavrshi poetot Naum Trajcheski so negovata pesna “Vremenski luzni”. Megju drugoto N. Trajcheski im poracha na prisutnite: „Da ne dozvolime da se zanemari Makedonskiot jazik kako zaboraveno penkalo vo uchilishtnite klupi”.
I za kraj N. Trajcheski gi pozdravi prisutnite:
„Ve pozdravuvam so neshto:
– Kako nebo visoko !
– Kako pole shiroko!
– Kako more dlaboko!
A toa e
moeto iskreno JAS,
so posebna pochit
kon site vas”.
Naum Trajcheski
KARAORMAN
O, prekrasen Karaorman
daj mi malku nadezh,
ti visoka planino
da ublazham jadezh.
Pod tebe, planino
stoi edno selo,
pod tebe rudino
kako jako vrelo.
O, nashe selo bedno
bez stolche i sedlo,
i vie nashi mesta
ispolneti so peska.
Nivi mali i pusti
izrasnati v trnje gusti,
nema raka vredna
da istera maka bedna.
Risto Risteski
VREMENSKI LUZNI
Vreme e da gi simneme
mrezhite od pred ochi,
da se prepoznaeme sebesi
po koj pat sme kinisale.
Vreme e da prestaneme
da gi slushame sagjosanite lagi,
pod mrachniot ni prevez
nad glavite shto ni visi.
Dojden e chasot da kazheme se…
shto so godinite se zbralo,
vo chemernite ni dushi
od grdi luzni isharano.
Chesno e da go pregrneme
sopstvenoto ime:
– grozno izvalkano, svirepo ponizheno
kako zdivot nash, kako lebot.
Od poodamna trebashe
da go presecheme jazolot
od natrupanite nalepnici,
da go olesnevme tovarot.
Nasheto ime, nashe da e…
so tugji zhelbi da ne se kitime,
ne e docna nasheto nashe da e,
da si ja ispolnime prazninata.
Vreme e da se rasperdushat lagite,
da se prestorime nevreme, za nekanetite.
Ta vnucite nashi, raspeana da ja vidat,
taa nasha, taa mila Republika Makedonija
Naum Trajcheski
VOJVODATA
HRISTO UZUNOV
Bozhano mlada nevesto,
vide li vide komiti,
vo vashe selo vlegoa?
Gi vidov brate Gjorgjija,
dvanaeset mladi vojvodi,
so dolgi bradi na gradi.
Koga sred selo minaa,
na Sharena cheshma zastanaa,
studena voda pieja.
Vo kukjata na Avram vlegoa,
okolu sofra posednaa,
leb i sol so luti piperki jadea,
megju sebe tivko si zboruvaa:
„Smrt ili sloboda za Makedonija”
Brate le brate Gjorgjija,
temen se oblak zadade,
od visok chardak jas gledav.
Turski asker kon selo ideshe,
brzo vo selo vleguvashe,
seloto Cer go sardisaa.
Selanite pred Crkva gi sobraa,
stari, mladi i dechinja,
vo krug site gi naredija.
Tie za komitite prashuvaa,
da se predadat baraa.
Loshi si dumi rekoa,
seloto da go zapalat,
prav i pepel da go napravat.
Silen ogan Turcite otvorija,
so pushki pukaa i od topot,
so gjulinja vo kukjite frlaa.
Komitite so ogan im odvratija,
borbata beshe neramna,
so malubrojnite komiti.
Komitite vo kupche se sobraa,
i teshka kletva chesno zedoa:
„Zhivi da ne se predavaat”.
Od site strani sardisani,
mozhebi od nekoj bea predadeni.
Reshija nivnite zhivoti
sami da si gi odzemat,
zhivi da ne se predavaat.
Vo kukjata na Avram
dvanaeset istreli se slushnaa,
potoa Turcite vnatre vlegoa,
od odaja nadvor gi izvlekoa,
vo dvorot gi polegnaa.
Kako junci golemi!
Kako topoli visoki!
Koj vo glava, koj vo srce,
od kurshumi site zastrelani.
Sred den neboto se zatemni,
silno echeshe, Cer se treseshe,
vojvodi od majki deleshe,
Zapukaa silni gromovi,
nebo i zemja se sostavi,
silen dozhd se isturi.
Staro i mlado zaplakaa,
za vojvodata Hristo Uzunov
i negovata druzhina.
Velika Gatsis
