Razgovor so Mitropolitot Petar po povod incidentot vo manastirot Donibruk:
Vashe Preosveshtenstvo, nashata javnost vo Avstralija e silno voznemirena poradi incidentot shto se sluchil vo manastirot Donibruk. Kje sakate li da go komentirate toj nemil nastan od crkoven aspekt?
Za zhal, se povtoruva ona narodnoto vo t.n. kriminalistichka sfera, kako shto se veli deka zlostornikot se vrakja na mestoto na zlostorstvoto. Taka i vo ovoj sluchaj. Mislam onie koi go napravija zlostorstvoto vo manastirot “Prohor Pchinjski”, konkretno lichnosta koja go napravi toa na samiot den sveti Gavril so cel da predizvika vo javnosta eden taka nesakan incident shto go predizvika tendeciozno, da kazhe deka vo manastirot nema lugje, deka manastirot vekje e na rabot na propasta, potoa kako celata javnost beshe dezinformirana, barem vo Makedonija. Tuka lugjeto ja znaat vistinata, znaat koi se onie lugje shto go pravat toa scenario, shto gi sozdavaat tie pretpostavki za navodno prelevanje na vernicite. Mislam deka beshe smislen toj akt koj beshe napraven. Koga stanuva zbor za toa kakov beshe nashiot odnos, jas bev informiran ushte na pochetokot od bozhestvenata liturgija deka taa lichnost vekje doagja tuka so cel, kako shto ni e na site poznato, da napravi incident.
Jas rekov dozvolete mu, neka vleze vo crkvata, neka zapali svekja, samo pod uslov da ne sozdava netrpenie, osobeno da ne snima bidejkji znaeme koi se celite i namerite. Otkako toj ne beshe poslushen, otkako go zloupotrebi nasheto trpenie, otkako gi predizvika vernicite i site nas da ne voznemiri za vreme na bogosluzhbata so negovoto odnesuvanje kako natrapnik so negovoto snimanje, so negovoto odenje kon nas, i toa tokmu vo momentot koga se praveshe vhodot, koga Hristos, spored uchenjeto na nashata crkva i liturgiski gledano doshol vo svetot, eve dojde toj da go sprechi negovoto doagjanje vo svetot, liturgiski gledano. Go napravi toj incident, neshto slichno kako i onie shto Hrista go voznemirija so ragjanjeto, kako toa shto go napravi Irod koga naredi da se ubijat 14,000 deca za da go najde megju niv i Hrista Spasitelot, itn. Znachi, toa e tendenciozna rabota, no toa ne napravi ponatamu nikakov nespokoj i vekje so negovoto zaminuvanje vernicite so sovrshen mir, vera i ljubov ja prodolzhija bozhestvenata liturgija so nas bozhesluzhitelite i taka toa pomina.
Nie se molevme vo vremeto na postot da ne odbegnat iskushenijata, no tie gi sozdavaa iskushenijata i tuka se gleda razlikata megju ovoj veren narod. Vo vremeto na postot nitu eden od vernicite ne stana da se opravduva pred niv, ili da go prifati nivniot predizvik za da se sozdade metezh vo Eparhijata.
Gospodinot Stavreski, vazheshe za Vash golem prijatel i poddrzhuvach. Shto se sluchilo za da se razori toa prijatelstvo?
Pred se, ne mozham da recham deka toj bil moj prijatel, no tochno e deka nikogash ne napravil incident nekakov ili deka zboruval protiv mene direktno. Se sluchuvashe obratno, toj da govori ednash protiv edni, drug den protiv drugi. Poznat e na tukashnata sevkupna javnost deka ima edna golema neserioznost vo toj chovek. Taa neserioznost i toa odnesuvanje, taka kako shto toj znae da se odnesuva, samo od seto toa da izvleche nekakva polza za nego, mislam deka e dovolno jasno za kakva lichnost stanuva zbor. Dovolno e jasno deka tendenciite mu se sosema poinakvi i deka ova toj go odrabotuva za nekogo, a za da odraboti nekoj chovek toa znachi sepak nekoj go angazhiral. Vo celiot toj sluchaj interesno e shto onoj shto toj nikogash ne go trpeshe e igumenot Gavril, a sega naednash stanaa nerazdelni prijateli. Ista programa, isto scenario sproveduvaat, no narodot makedonski e dosta mudar i nashiot narod gi prepoznava lugjeto. Gleda sekogash na liceto na lugjeto i na formata, zboruvam za seriozniot narod, gleda na sushtinata na neshtata i na vnatreshnosta na neshtata, na serioznosta, na upornosta vo zhivotot, za dobroto na site, vo gradenjeto na ljubovta i razbiranjeto so lugjeto. Gleda vo toa kolku ima duhovnost, kolku ima crkovnost, iskrenost i chesnost kaj lugjeto. Seto toa shto se sluchi ovde vo ovaa Eparhija, vo poslednite tri-chetiri meseci nanazad, beshe samo dokaz deka kaj tie lugje navistina ne bilo vo prashanje chesta, dostoinstvoto, iskrenosta…
Ima li mesto za hristijanska proshka?
Sekogash ima proshka, no lugjeto treba da pobaraat proshka. Gospod Isus Hristos rekol: ako ti zgreshil tvojot brat togash zemi go nasamo, pouchi go, posovetuvaj go i ako te poslusha togash si go pridobil svojot brat. Toa go napravivme nie, ne samo jas kako vladika, najnapred toa go napravija sveshtenicite. Konkretno zboruvam za igumenot Gavril. Tie mnogu ljubov i trpenie pokazhaa kon nego i na eden prekrasen nachin se obrakjaa i go zamoluvaa da prestane so ovie intrigi, makar shto toj sekogash istapuvashe od pozicija deka toj e protivnik na toj bunt shto se kreva protiv crkvata, na toj bunt shto vsushnost se kreva protiv edinstvoto na crkvata.
Kako dokaz na toa se obide da go potvrdi ama konechno potvrdi obratno, deka toj stoel zad celiot toj bunt. Otkako gi primi sovetite od strana na sveshtenicite vo ovaa Eparhija, i se razbira na dobar del chesni vernici, toj togash dade izjava za javnosta i vo taa izjava toj gi osudi onie shto se nositeli na taa peticija, protiv telata i sveshtenicite vo ovaa Eparhija. Ostro gi osudi i kazha deka taa e krajno shtetna, itn. Vo izjavata duri dade edna epitimija na tie negovi duhovni cheda za koi toj kazha togash deka bez negov blagoslov toa go napravile. Znachi shto se prikluchile na taa peticija, a vsushnost so tekot na vremeto se dokazha koi se organizatorite na celiot bunt, odnosno deka sovetot e negov, uchenjeto e negovo, poukata shto da pravat, kako da pravat – se e negovo. Znaeme deka duhovnite lugje na nekoj nachin imaat svoi duhovni cheda, so posesiven odnos da gi imaat kako lichni svoi, za sebe ili toa shto kje im reche da napravat. Praktichno, se shto tie pravele, so negov blagoslov go pravele. Negovoto licemerno odnesuvanje dojde do izraz, so celiot bunt vo crkvata, odnosno vo Eparhijata.
Konechno, otkako toj se izjasni so taa negova izjava, deka go osuduva celiot toj bunt, normalno se ponadevavme site deka toj trgnal na praviot pat i deka saka da pokazhe deka ima vistinsko monashko smirenie kaj nego i deka eve, pokazhuva takvo trpenie, takva edna smirenost i monashko odnesuvanje shto kje se pokazhe i dokazhe deka stanuva zbor za nekoj vistinski monah. Sega, toa seto dojde do izraz so negovoto pojavuvanje na portalot “Premin” vo Makedonija, kade shto negovata statija pod naslov “Povik za mir i razbiranje” vsushnost beshe povik za ushte pogolem bunt i sozdavanje na razdor vo Eparhijata, ako e mozhno i raznebituvanje na celata Eparhija. No, ochigledno toa ne uspea i togash jas bev dolzhen pismeno da se obratam do nego i go kazhav slednoto: deka i pokraj toa shto go napravi ova shto go napravi ochekuvam vo nego da nastane eden golem presvrt, deka blagodatta Bozhja shto nie ja dobivame od Boga mozhe seto toa zlo shto se sluchi dotogash da go svrti na dobro i toj kje napravi golem chekor, vo pozitivna smisla na zborot, za nadminuvanje na tie iskushenija i problemi. Duri mu dadov sovet kako toa da go napravi i, ako go poslusha ona vtoroto shto go kazhavme, i pred drugi kazhano, togash sme go pridobile bratot za verata i za Crkvata. Toj konkretno ne se kreva protiv lichnost tuku so toa se kreva protiv Boga, protiv Crkvata Hristova, protiv onie koi ja sochinuvaat Crkvata, a toa se vernite so sveshtenstvoto i narodot. Se potvrdi eden vid na negoviot lazhen sketizam, znachi lugjeto koga neshto kje kazhat i kje zastanat cvrsto so svojot stav i izjava, i koga potoa za kuso vreme kje se negiraat samite sebesi i kje zemat sosema sprotiven stav i odnos za ona shto vekje go zacrtale, deka tie se iskreni i chesni, deka zhiveat spored verata i deka se obrazec na monashtvoto. Vo negoviot sluchaj, se pokazha sprotivnoto, deka toj skrshna od nashiot pat. Konkretno, po toj moj povik pred javnosta i sveshtenicite isto mu se obratija so edno pismeno obrakjanje za da prestane, no i tuka ne poslusha. I po vtoriot povik za da se vrati vo edinstvo na crkvata, da prestane da sozdava metezh vo Eparhijata, da prestane da ja uriva sobornosta na crkvata toj otide i chekor ponatamu. Shto beshe chekorot ponatamu? Koga vide deka narodot ne go poddrzhuva, tuku osven grupata koja posesivno ja drzheshe i ja drzhi na svoja strana, otide na drugata strana, ne mozhejkji povekje da izdrzhi vo svojata programa, vo svoeto scenario da go pridobie narodot na svoja strana, togash konechno go napushti manastirot bez nikakov povod. Nitu sveshtenicite mu dadoa povod, nitu nekoj go brkashe od manastirot nitu jas sum mu dal povod ili bilo koj. Dobrovolno i samovolno go napushti manastirot i toa pred da se izvleche protiv nego bilo kakva kazna. No, toj togash go napushti manastirot i se ochekuvashe deka nema da se vrati nazad vo Makedonija tuku beshe kazhano, ona kako shto beshe so Stavrevski beshe kazhano na negoviot sajt, sozdavaa lazhna slika, naduvuvaa balon so koj sakaa nashiot narod da ja napushti Eparhijata i da otide vo crkvite koi se so raspopi ili slichni na niv, koi do vchera ne bea osveteni.
Po odlukite Donibruk da go preimenuvate vo zhenski manastir, velat deka Eparhijata e soochena so gubenje vernici. Kako kje go sovladate ovoj problem dokolku postoi?
Prvo, nie nema da izgubime vernici od manastirot “Sveti Prohor Pchinjski”. Mozhe samo da izgubime nevernici. Site shto doagjale vo manastirot ne poradi verata, ne poradi Hrista Nashiot Spasitel, tuku zaradi lichnost, toa e pogreshen odnos kon verata. Zatoa velam: sekoj shto doagja vo crkva zaradi vladikata Petar ili za sveshtenikot koj e postaven vo nekoja crkva da ja vodi taa parohija, ili za nekoj igumen da go vodi nekoj manastir, ako doagja za lichnostite tamu, toj pogreshno ja razbral verata. Verata nikogash ne se vrzuva za lichnosti, tuku se vrzuva za Boga. Shtom kje se isprecham jas kako vladika ili nekoj sveshtenik ili igumen pred Boga i kje recham mene velichajte me i site vie kon mene nasochete se, togash nie avtomatski se isprechuvame vo toj iskluchok kako guru-episkopi ili guru-sveshtenici ili igumeni pred verniot narod i ne gi upatuvame kon Boga, tuku gi vodime kon sebe. Sozdavame kult na lichnost. Shtom kje sozdadete kult na lichnost, bilo vo crkvata bilo vo politikata, togash stanuva zbor za eden golem problem. A seriozniot problem, osobeno zboruvam za Crkvata, togash pogreshno gi nasochuvame vernicite, ne kon Boga koj e nad se i e sozdatel na se, i e sovrshenata ljubov, tuku kon onie koi treba da mu sluzhat na Boga zaedno so verniot narod. Taka, vo taa smisla, jas smetam deka nema da izgubime vernici, i ne sme izgubile vernici od manastirot, tuku sme izgubile nevernici, lugje koi ne se vrzale za Boga, tuku za lichnost. Sega, natamu, nivnata idnina e mnogu seriozna. Na primer, jas kako lichnost ako gi vrzuvam lugjeto za sebe, koga kje me nema mene togash za niv se sozdava edna pusta nadezh deka Gospod koj gi sozdade tie lugje, ostanale bez sozdadeniot idol. Toa e pogreshno uchenje, toa e eres vo uchenjeto na crkvata.
Bash sakam da zboruvam vo kontekst na deneshniot svet den na sveti Antonij Veliki (intervjuto beshe praveno na 30 januari – n.z.), koj pobegnal od narodot koga pochnale nekoi da go falat, se skril, otishol… Tuka imame obraten sluchaj. Koga go pottiknuvame celiot narod, znachi ne samo onaa grupa na lugje koi se t.n. “negovi duhovni cheda”, tuku virtuelniot narod od socijalnite mrezhi i mediumite, koi mozhebi nemaat vrska so verata i Crkvata vo taa mera kako shto treba da bide, i niv sakame da gi nasochime i upatime kon nas.
Redakciska beleshka: Delot od podolgoto intervju so vladikata Petar, shto se odnesuva na drugi aktuelni temi, kje bide objaven vo “Today-Denes” na 4 fevruari
